Umazani otroci, srečni otroci

“Pazi, ne tja. Tam je blato.” Kričim za svojim 1 letnim fantkom. Me posluša? Ne. Seveda ne. Je že stopil na naš travnik, ki je trenutno bolj moker in blaten, kot pa blatna jama na Rock otočcu.

“Jaz bi se tudi šel tja igrat,” me za rokav cuka moj 3 letnik. Pogledam ravno sveže oprano bundo in kolikor toliko čiste škorenjčke.

“Pa veš koliko je blata?” je moj odgovor.

“Mami, saj bomo oprali,” vztraja.

“Seveda bomo oprali, pa saj ves čas peremo,” pomislim sama pri sebi. Hvala moj dragi fantek, da me spomniš, da je včasih tako malo potrebno in v bistvu tako preprosto. “Ja, kar pojdi se igrat.”

“Tudi jaz grem,” zavpije moja 7 letnica.

Nogice se jim kar ugrezajo po blatnem, razmočenem travniku. Ampak njihov nasmeh. Ok, to pa odtehta. Uživajo, se smejijo in so blatni. Sama pri sebi rečem: “pa kaj.” Potiho se nasmehnem in pomislim, da je življenje veliko lepše in lažje, če si večkrat rečem “pa kaj”. Ko bi to storila le večkrat.

Spomini na moje otroštvo so zelo lepi in velikokrat zelo, zelo blatni. Ko smo brezskrbno tekali ob potoku, nabirali rožice in se odpravljali na takšne in drugačne misije v v bližnji gozd. Obvezno sem vsakič, ko sem prečkala potok, ampak res vsakič, vsaj z eno nogo pristala v vodi. Meni se je to zgodilo nehote, pač enostavno zato, ker sem bila en velik štor (dandanes ni nič kaj drugače), marsikateri od mojih prijateljev pa je pristal v potoku zaradi čiste zabave.

Cel dan smo se podili naokoli. Kje točno smo pohajali, še sama več ne vem. Staršem pa se sploh sanjalo ni, kje natanko smo. Ampak so vedeli, da smo vedno tu nekje. In čisto zares smo bili, tu nekje. Nihče ni imel ure z GPS-om, ne telefona ali kakšne druge sledilne naprave. Vse, kar smo vedeli, da je ob 19h večerja in moramo biti doma. In smo bili. Za večerjo smo pojedli vse, kar so nam pripravili, ne glede na barvo in izgled hrane. Verjetno zato, ker smo bili res lačni. Nihče ni cel dan tekal za nami s prigrizki, sadno malico, jogurtom in čajem. Mimogrede smo pojedli jabolko iz sosedovega drevesa, nabirali lešnike, gozde jagode, pri enih sosedih maline, spet pri drugih ribez. Iskali smo “kislice”, pojedli smo trobentice, na katere smo prej zaigrali vse mogoče hite in pili kar s pomočjo rok, direkt iz pipe. Na vrtu smo si postregli s paradižniki in korenčkom, s katerega smo otresli zemljo in malo obrisali v hlače. Če nam je kaj padlo na tla, smo pobrali in jedli naprej.  Noro a?

Še lulat nismo hodili domov, pač mimogrede za kako drevo, če je bila sila, pa kar za cesto in zraven tekmovali, katera luža bo večja. In nihče si ni umil rok. In to kar cel dan ne.

Celo tuširali se nismo vsak dan. Ko smo zvečer prišli v hišo, smo se slekli, oprali roke in obraz ter v lavorju namakali noge. Največkrat kar v mrzli vodi. Kakšna babica se nas je usmilila in vodo zagrela kar na kuhinjski plošči. Namakanje nog je bilo resnično potrebno, ker smo večinoma dneva prehodili bosi in ja, velikokrat se je zgodilo, da smo stopili na kaj ostrega in bodečega. Nihče ni kričal: “mami, pika, pika,” in zraven jokal na ves glas. Ok, smo kričali “pika, pika” in hojo/tek skozi stvari, ki “pikajo” ponovili še vsaj 5-krat. Kdo si je pač več upal, je bil večji car. Kopanje in temeljito umivanje je bilo na sporedu v nedeljo, tako kot goveja juha in restan krompir.

Ko je kakšen avto mimogrede ustavil ob cesti in nam je neznanec ponudil bonbon, je bil dan popoln. Na vse kar so nas odrasli opozorili, je bila beseda hvala. Starejše in mimoidoče smo vedno pozdravljali in nič ni bilo čudno, če se je kdo pogovarjal z nami in nas pobožal po glavi. Nabirali smo rože, plezali po drevesih, v gozdovih delali bunkerje, se igrali na kupu peska pri kakšnem sosedu, ki je ravno kaj gradil. Veliko smo kuhali, vodo smo uporabili kar iz mlak ali potoka, dodajali zemljo, travo ter kulinarične umetnine krasili s travniškimi rožicami in tu in tam, je tudi kdo kakšno potičko poskusil pojesti.

Če smo padli, se popraskali, če je tekla kri, in ni bilo prehudo, smo se obrisali in igrali naprej. Nihče ni pritekel z razkužilom, povoji in porisanimi obliži. Potolažili smo se kar med seboj.

Pozimi smo se se sankali, gradili igluje in jedli sneg. Večrat nas je zanohtalo in ko smo bili že do konca premraženi, smo šli v hišo. Če se prav spomnim, smo pojedli veliko snega, in če smo imeli srečo, smo polizali kar nekaj ledenih sveč. Bolni smo bili natanko en teden v sezoni in to je skoraj bilo to. Če nam je teklo iz nosu (kar nam je celo zimo), nihče ni rekel, da ne smemo ven. Da smo ostali zdravi, smo pili domači čaj.

V bloku smo na hodniku igrali gumitvist in skakali s kolebnico. Ko je soseda dobila dojenčka, smo se morali prestaviti na drugo stran, da nismo skakali ravno pred njenimi vrati. Iz stanovanj je prihajal smeh, glasba in naši starši so se ob popoldnevih družili med seboj.

Risanko smo pogledali pred TV dnevnikom in ob nedeljah ŽivŽav. Čez dan nismo imeli kup obveznosti, na katere so nas morali voziti starši. Ni bilo raznih telovadnih uric, joge za otroke, z abecedo v svet, tujih jezikov, … Če smo imeli kakšno dejavnost, smo v večini zanjo izvedeli v šoli, se sami odločili zanjo in jo obiskovali. Peš ali s kolesom smo lahko šli do šole in nazaj, čisto sami, v prazno stanovnje, ker so bili starši še v službi. Imeli smo svoj ključ od stanovanja, znali smo si odrezat kos kruha in namazat marmelado. Sami smo lahko šli do trgovine z nakupavlnim listkom in če je ostalo kaj denarja, smo si lahko kupili en Čunga lunga ali Bazooka čigumi.

Starejši so se družili med seboj, otroci pa med seboj. Če je bilo treba, smo tudi 2 uri znali tiho sedeti za mizo, medtem ko je mama pila kavo. V trgovini je bil samo pogled dovolj, da smo vedeli, kje je naše mesto in sladoleda poleti nismo jedli vsak dan. Amapak ko smo ga, je bila to najboljša sladica! In točno si vedel, kaj boš izbral, saj je bilo le 5 okusov.

Čeprav ni mogoče, da bi naši otroci živeli naše otroštvo, se velikokrat spomin vsega tega in si želim, da bi vsaj neki del lahko ohranila in prenesla nanje.

Ob enem je vedno znova to zame ena taka brca v rit, da spregledam, da kompliciram pri stvareh, pri katerih ni kaj komplicirati.

Če so otroci blatni, so pač blatni. In če mi je že škoda oblek, imamo dovolj starih, poflekanih in uničenih, ki jih ni škoda. Konec koncev, pa se vse opere. Ja in prav drži to, umazani otroci, srečni otroci.

No, kako je danes in kje vse so nevarnosti, omejitve in kako se razlikuje naše otroštvo, z otroštvom naših otrok, pa v kakšni naslednji objavi!     

Vtipkajte vaš komentar