Prvič »SAMA V SVET«

Narava, kampiranje, mir in počitek.

Ne, tako ne zgledajo tabori za otroke. Narava in kampiranje ja, mir in počitek – ne. V varstvo dobiš en kup otrok, starih od 6 do 15 let. Eni prestrašeni, drugi živi in polni pričakovanj, spet eni zdolgočaseni in tretji nemirni. Pisana druščina v enaki situaciji; teden dni brez telefonov, tablic, televizije, elektrike, brez svoje postelje, svoje sobe in kopalnice. No, kopalnica je, vendar skupna – javna.

V času študentskih let se mi je ponudila priložnost, da postanem mentorica na taboru. Otroke in delo z njimi sem naravnost oboževala in sem si rekla: “pa dajmo, gremo v neznano.”

Povsem drug svet. Verjemite, zame je bil to popolni izziv, saj v življenju prej nisem taborila. Mislim, da so bile to moje prve »počitnice« brez petk. Noro.☺

Kako dejansko izgledajo takšni tabori? Iz prve roke, še boljše, kot so predstavljeni na raznih straneh. Otroci zaživijo na povsem drug način, starejši otroci pod svoje okrilje vzamejo mlajše, jim pomagajo in jih vključujejo v igro. Celotna skupina se poveže in nihče ni izključen. Vsak ima svojo nalogo, svoje mesto in tako začutijo pripadnost. Skupina otrok in skupina mentorjev se poveže med seboj, stkejo se prijateljstva in poznanstva za vse življenje. Otroci, ki so bili označeni za težavne, otroci, ki so bili socialno manj spretni, otroci, ki se v svoji šoli med svojimi vrstniki niso znašli, so se tukaj našli.

Ko pride starš s prošnjo in strahom v očeh pove: “veste, naš Jani pa nima ravno prijateljev in je bolj tih. Pa smo ga poslali na tabor, mogoče bo tukaj kaj drugače. Malo poglejte na njega, prosim.” In smo, pogledali smo na takšnega Jana in takšno Metko, pogledali smo na Jureta, ki se rad pretepa, in na Manco, ki noče ravno veliko jesti in je izbirčna. Vsi ti otroci so na taboru zaživeli, nikoli nismo imeli nobenega problema in tihi Jan je zadnji večer tabora na delavnici pokaži kaj znaš, brez vsake treme in nič kaj tiho zapel Kekčevo pesem in si prislužil ogromen aplavz. In Jure je bil največji zabavljač ter mlajše otroke nosil na hrbtu, se igral z njimi ter jih zabaval s kitaro. In on se rad pretepa? Hmm, tukaj ne.

Zakaj je tako? Mogoče zato, ker so naenkrat vsi na istem. Dnevi so dodobra napolnjeni z aktivnostmi in dogajanjem in otroci niso samo pasivni opazovalci ter nato aktivni igralci, temveč so udeleženi v celotni proces dogajanja.

Ko smo zakurili ogenj, so eni nabrali suhljad za podkurit, drugi pomagali nanosit drva, spet tretji pa pomagali pripravljati večerne aktivnosti. Ko smo šli plavat, so starejši otroci morali počakati, da so mlajši otroci priplavali do sredine reke, kjer smo se naprej igrali. Če je bilo treba, so jim pomagali ali jih le spodbujali.

Tabor smo vsako leto zaključili s poligonom, spustom po milnici ter skokom v blatno lužo – noro zabavno. Otroci cel dan pomagajo kopati luknjo za skok, delati blato, postavljati poligone.

Veliko smo se pogovarjali in družili z njimi, tudi mi, mentorji. Vsi skupaj smo postali ena družina, mlajši so se hodili crkljat, če so začutili potrebo po tem, večji pa podelit kakšno skrivnost, kot npr. kdo je komu všeč … Če je prišlo do kakšnega nesporazuma, smo ga rešili ob večernem tabornem ognju, ko je bilo vsem prijetno.

Skupaj smo opazovali zvezde, igrali družabne igre, osvajali zemljo, gradili mesta, imeli pravljični pohod, veliko smo plesali in peli. In če se je zazdelo, da je kdo v ozadju, da se ne znajde, smo ga hitro zmotivirali, da je začel sodelovati. In veste kakšno veselje je videti otroške oči, ko mu kaj samemu uspe; recimo izdelati lok ali speči svojo pico, ko se nauči skočiti na glavo in mu za nagrado veliki otroci ploskali, ko je pohvaljen, ker je pobral smeti okoli kampa ali pa ker vsak dan pospravi šotor in postelje posteljo – sam.

Resnično je to bilo eno lepo doživetje, na tabor sem kasneje kot mentorica šla tako poleti kot pozimi. Mentorji smo ostali prijatelji, se družili in srečevali tudi v privatnem življenju ter skupaj hodili na delovne vikende, kjer smo delali plane za naslednji tabor.

——————————————————————————————————————————-

Tokrat pa sem bila v drugi vlogi. Tokrat sem bila mama, ki je svojega otroka poslala na tabor.

Lara je s prijateljico prvič šla »sama v svet«. Ker je navajena počitnic pri babicah, tetah, prijateljicah, sem vedela, da stiske po domu ne bo imela. In ker sem bila na podobnih taborih sama, sem vedela kaj pričakovati in da so za sabo imela nepozabno izkušnjo. Pa je bilo res tako?

Seveda sem čisto skulirana mama. Ja, na tabor gre in ji bo super! Vendar vedno bolj kot se je bližal datum odhoda, bolj se je začela prižigati moja #preveczaskrbljenamama lučka. Saj poznate ta stavek, ne:»Kaj če?«

Kaj če bo vseeno imela domotožje, ker je vseeno še mala? Niti v šoli še ni no.

Kaj če se bo prehladila, ker ima Kolpa samo 23 stopinj?

Kaj če se bo porezala v vodi na ostrih skalah?

Kaj če jo bo zeblo in ne bo slekla mokrih kopalk?

Kaj če bo lačna?

Kaj če …?

Poznano? Preveč skrbi, preveč kaj če? Evo, o vseh strahovih in o tem, kako otroke zavijamo v vato, ne bom pisala. Prilagam pa vam link do nepremagljiva.si, kjer že o tej temi razlaga Rebeka Dremelj; “Odločitev za tabor je bila tako na nek način preizkušnja zame, čas, da malo ’ustavim konje’, se umirim. Nikakor se nočem spremeniti v t. i. ’helikoptersko mamo’”. Skupaj sva namreč poslali punci na tabor in se skupaj borili s strahovi.

Ok, gremo na tabor, skulirana mama se spremeni v živčni kup nesreče, ki sama sebe tolaži, da bo vse ok. Da je dobro, da spozna, da kozarec vode, postrežen na kavču, ni nekaj samoumevnega.

Dve mami, vsaka se bori s svojim »kaj če« oddata mali punčki v varstvo ljudem, ki jih sploh ne poznava. Saj globoko v sebi veva, da bo vse vredu, da sta v varnih rokah in da ju čaka resnično nepozabna izkušnja. Ampak ja, je težko mimo sebe.

In kaj, na koncu je seveda bilo vse vredu. Lara je prišla domov polna vtisov in hitela razlagati, kako so sami pekli hrenovke na palčkah, da so se veliko kopali in skakali v vodo, da so ustvarjali, hodili pozno spat in z žepnino si je v enem dnevu kupila kar 2 Fanti. ☺

Sem zdržala 5 dni, brez da slišim svojega otroka, oz. da izvem kako se ima? Oh ne, kje pa. Že prvi dan se nikakor nisem mogla pomiriti. Poškilim proti telefonu, kjer imam shranjeno številko za NUJNE primere. “Če pa to ni nujni primer, pa res ne vem kaj je”, že slišim samo sebe razlagati v slušalko. “Vse je vredu, punce se imajo super, lepo sta se vklopili v skupino, sta se kopali, lepo jedli, zdaj pa pripravljata točko, s katero bosta nastopali. Nobene stiske ni, brez skrbi.”  Uf, naenkrat se sprostim in se sama pri sebi nasmejim: “najlepše hvala za tole. Stiske res ni pri njima, je pa pri nas, mamah.” Hitro pokličem še Rebeko, ki čaka na moj klic in poročanje »iz kraja zločina«. Obe pomirjeni za en dan, v pričakovanju vsakodnevnih večernih fotografij, sva preživeli. In bili srečni, da sva se odločili za to. Predvsem pa lahko rečem, da ponosni, da sta punci šli.

Lara je še kot zaključek povedala, da nas ni veliko pogrešala. Da so jedli zelo zdravo (in ja, to ji je bilo super) in da se zagotovo vrne naslednje leto.

Drage mamice res je težko, ko te začnejo »ščipati« vsa ta vprašanja, ki se začnejo na »kaj če« in velikokrat zaradi tega si česa me ne upamo, vam toplo priporočam, da jih pojeste in si rečete, »kaj če pa bo noro fajn, kaj če pa bo nepozabna izkušnja, kaj če pa mora moj otrok tudi se sam malo znajti, kaj če je pa dobro, da so prepuščeni sami sebi in se učijo samostojnosti, sprobajo kaj drugega?«

Za vas, ki se boste odločile, da kdaj pošljete svoje malčke na kakšno dogodivščino, bom v naslednji objavi naredila seznam nekaj taborov v Sloveniji (izbira je res velika). V spodnjem videu pa si lahko ogledate, kako prečudovita je okolica, kjer je taborila moja punca.

Snemal: Rok Carl

Vtipkajte vaš komentar