Ne, ne dam! To je moje!

Deljenje, posojanje in jemanje. Kdaj, kje in koliko?
Pri treh otrocih doma je to nekaj vsakdanjega. V vrtcu je to nekaj vsakdanjega. Na igrišču je to nekaj vsakdanjega. V življenju je to nekaj vsakdanjega.
Poznana situacija?
“Mami, mami, vzela mi je avto.”
“Mami, mami, on pa mi je vzel mojo pobarvanko. Ta je mojaaa.”
————————————————————————————————————————————
Gremo v peskovnik. Seveda imamo s seboj kamion stvari (dobesedno kamion), ki ga Gal veselo potiska naokoli.
“Mami, kje je moja lopatka in kje so posodice?”
Poleg kamiona stvari je tukaj še torba, polna stvari.
Lara takoj začne s pripravo piknika, Gal še vedno potiska kamion po pesku, Naj pa se seveda mora najprej prepričati ali ima mivka okus po čokoladi ali marmeladi.

Končno razdelimo igrače in že navsezgodaj utrujena mama pogleduje proti klopci, oaza. Še malo, pa mi bo uspelo. Ko se že skoraj dotikam obljubljene “svobode”, slišim: “aaaaaaaaaa, mami, aaaaaaaaa.”

 

“Gal mi je vzel posodice. Jaz sem se igrala z njimi.”
“Gal si vprašal Laro, če ti posodi?”
Ne, seveda ni. In gremo od začetka. Gal, stvari ne trgamo iz rok. Če se želimo igrati, moramo vprašati in počakati.
“Lala, lahko posodice?”
“Ne, jaz se igram.”
“Mami, aaaaa, mami … Lala ne da posodice.”
“Lara ti bo dala kasneje, zdaj se ona igra z njimi. Lahko pa se skupaj igrata. Kaj, če bi mi ti naredil sladoled. Jagodnega? Poglej, tukaj je lopatka.”

Položaj se umiri. Naj je stestiral že kar nekaj okusov in naveličan posladka, se odpravi na potovanje okoli peskovnika in bližnje okolice. Torej Naj, dajva pa pa obljubljeni klopci in greva.

Tudi fantek v peskovniku bi pripravljal sladoled, Lara in Gal ga vzameta v druščino. Uspe se jim dogovoriti, katere pripomočke bodo uporabljali. Še sreča. Zaigrani in nasmejani kar naenkrat obstanejo. Gal in fantek ob njem obnemita, kar dih jima zastane. Približuje se jima bager, rumen, velik, lep bager. Ponosen lastnik ga postavi na pesek.
Galu in fantku se svetijo oči. Nekaj časa opazujeta, nato se opogumita: “lahko pogledam?”
“Ne.”
In se igra naprej.

Fanta sta sicer razočarana, vendar se hitro zamotita z drugimi pomembnimi zadevami, kot so tresenje mivke po glavi. Vam povem, nora zabava.
Navdušenje mine in fantek, ki se je igral z Galom, seže po rumen bagru, ki se prav neverjetno sveti napol zakopan v mivki. “Ne, to je moje,” pove lastnik bagra.
Fantek se umakne in ne sili naprej, ponovno se zaigra z Galom.

Mamica ponosnega lastnika težkih naprav, pove prijazno iz z nasmehom drugi mamici: “mi ne posojamo igrač. Če res sam želi, bo že posodil, drugače ne. To je tako, kot da bi jaz zdaj vam rekla, kako imate lepo torbo in ali mi jo malo posodite, da se sprehodim z njo naokrog. Verjetno vam ne bi bilo prav.”

Pogledam proti svoji torbi in ne, tudi jaz je ne bi posodila. Ampak zaradi povsem drugih razlogov, kot iz ponosa nanjo 😉 Verjetno bi mi bilo do konca nerodno, kaj vse bi lahko ničesar hudega sluteča oseba našla v njej. In pod to ne štejem na pol prežvečene žemlje, ki že šteje vsaj teden dni in nekaj ličnih primerkov kamnov, rastlin in zemlje … Ne, še kaj hujšega bi se našlo.

Vendar mi je mamica vseeno dala pošteno misliti.

Jaz sicer nisem ravno ekstremist, da bi me zaneslo bolj na eno ali drugo stran. Vedno se nekako odločam po “kmečki pameti” ter instinktu.

Res je, da se določene stvari ne posojajo in da ne moreš kar zahtevati ali vzeti tujih stvari. Vendar je nama pomembno, da otroci razumejo, da se stvari delijo, da je lepo posoditi igrače drugim. Prav tako, kot je lepo dobiti. Ne dovoliva, da se igrače vzamejo iz roke in preden se polastijo tuje lastnine, morajo zanjo vedno prej vprašati. Prav tako imamo tudi stvari, ki se ne posojajo. Recimo zajček-odejica, ki je obvezen Galov sopotnik pri spanju. Tega mu ni potrebo posoditi. Larine igrače, ki imajo male delce in bi jih Naj hitro pojedel ali strgal, poveva, naj mu jih ne da, saj niso primerne zanj.

Lara recimo zelo lepo ravna s svojimi igračami in je noro žalostna, če se jim kaj zgodi. V vrtcu so ob ponedeljkih lahko prinesli svoje igrače. To je bil dan D, najboljši dan v tednu. Odnesla je vse mogoče igrače in to sva ji dovolila. Vendar se je morala zavedati, da jih bo morala deliti, da se bodo lahko vsi igrali z njimi in da se pri tolikih otrocih, lahko hitro kaj zgodi in se nehote kaj polomi. In to je sprejela.

Doma imamo skupne igrače, skupne igre, skupne prostore in kot 5 članska družina, se moramo vsi skupaj prilagajati in se učiti deliti. Prav tako pa ima vsak od nas svoje zasebne stvari, ki se ne smejo vzeti brez dovoljenja. Najprej vprašaj in če je odgovor ja, dobiš. Če je ne, se moramo naučiti tudi to sprejeti. In seveda v takšnih primerih nastopita jok in jeza.

Kako rešujemo te primere?

Iz izkušenj najbolj pomagajo primeri (igranje vlog) in če se le da in imava čas, izkoristiva to taktiko. Gal bi rad risal z Laro in želi točno tisto rumeno barvico, ki jo ima Lara v roki. Ona je seveda ne izpusti in se jezi nanj. Gal kriči nazaj, hoče to barvico.
Zaustaviva situacijo. In odigrava vlogo, Rok je Lara in jaz Gal. Prikaževa njuno obnašanje ter ponoviva še enkrat, kako Rok (ki je zdaj Lara) pove, da on riše in mi bo kasneje posodil rumeno barvico, ko konča, v zameno pa mi posodi rdečo. To ponoviva vsaj 2x, malčka se smejita in kmalu se jima uspe dogovoriti. Velikokrat pa prevzameta najino igro in sama oddigrata vloge.

Rok recimo velikokrat odigra vlogo otroka, ki želi doseči svoje na kričeč in cvileč način. Takrat Lara in Gal “padeta v igro” in prevzameta vlogo staršev. Roka skušata umiriti, ga pošljeta v sobo in se kasneje pogovorita z njim z razlago, kaj je bilo narobe ter mu dasta napotke, kako naj ravna naslednjič.

Se igramo skupaj; kadar gremo na skupna igrala s kupom svojih igrač in kadar pridejo drugi otroci k nam, poveva, da igrače posodimo. Pri nas je vedno veselo, zunanja igrala so skoraj vsak dan polna, zato je pomembno, da naši otroci vedo, da kadar je kdo pri nas, delimo in posodimo stvari. Spodbujava k skupni igri. Poveva, kako so veseli, kadar dobijo obiske, se spomnimo lepih trenutkov in kako zabavno je, ko se igramo skupaj.

Vmešavanje; naj se otroci zmenijo sami! Tukaj se ne strinjam, vsaj ne, če so otroci mlajši od 4 let. Otrok do 2 leta je individualist, med 2 in 3 letom začne nastajati vzporedna igra in šele kasneje se razvije skupna igra. V tem obdobju otroci opazujejo odrasle, jih posnemajo ter se učijo. Majhni otroci se ne znajo sami med seboj dogovoriti, v bistvu niti ne ločijo med prav in narobe. Zato se moramo starši vmešati in jih voditi, do pravega odgovora ter jih naučiti, kako se odzvati v danem položaju. Torej vodimo igro do te mere, da pokažemo, kako se posodi igrača. Da preprečimo, da se igrača strga iz rok. Da pokažemo, s katero igračo se lahko otrok igra …

In kdaj je najlepše? ko se jim uspe samim v miru dogovoriti … Torej natanko 5 minut 🙂

Vtipkajte vaš komentar