Mami, strah me je iti v šolo

»Kaj jočeš?«
»Oh ne, nič ni.«
»Kaj pišeš? Si res vredu?«
»Ja, mami vredu sem. Res ni nič, ne skrbi.«
Vidim še njen zaskrbljen pogled, ko zapira vrata moje sobe. Stisne me v trebuhu. Najraje bi zakričala: »Ne, nisem dobro. Nočem več živeti. Ne morem več tako.« In spet se vsuje plaz solz. Pogledam razmočen papir na svoji mizi. Obstanem. Globoko vdihnem.
»Saj bo bolje,« tiho rečem sama zase.
Pa bo res? Me sploh kdo razume? Komu naj zaupam? Ali bom izpadla neumno? Nočem več tako. Nekaj moram narediti.
Vzamem telefon in kličem. Roke se mi tresejo, v trebuhu me zvija in slišim svoj glas, da je pretirano visok in tresoč, ko odgovorim na »Ja, halo. Kaj bo dobrega?«
»Hja, ja … mmm … rada bi se pogovorila s teboj.«
»O seveda, greva na pijačo?« zagrabi takoj. »Pridem po tebe. Čez uro?«
»Ja,« tiho odgovorim.
Vem da moram narediti vsemu temu konec. Ampak kako? Kaj, če me ne bo razumel? Kaj, če bo samo še slabše. Zacvilim, čisto po tiho zacvilim. Strah me je.
Vsedem se v njegov avto. Smeji se mi. Začne govoriti. Zanj je vse preprosto. Ne morem več, to se mora končati, takoj zdaj.
»Zakaj mi to delaš? Zakaj govoriš laži o meni?« čutim solzo, ki se ja sama izrinila iz oči. Jezna sem. Obljubila sem si, da ne bom jokala. Da ne bo videl mojih solz. Da mu ne bom pokazala, kako zelo me je prizadel.
Ustavi avto in me pogleda. Zares pogleda. Vidim, da se mu je obraz spremenil. Tudi on je postal resen.
»Nisem te hotel prizadeti.« Utihne.
»Pa si me, zelo si me prizadel. In s tem, ko širiš govorice o meni, me drugi prizadenejo vsak dan. Ne morem več tako. Ne veš kako je grozno priti v šolo in videt, da se ti za hrbtom smejijo. Da se pogovarjajo o tebi. Da si pišejo listke in si glavna tema ti.«
Ne morem več. Vse v meni popusti. Jočem … Jočem na glas. Vse kar me je do sedaj bolelo in tiščalo, je šlo ven iz mene. Požrla sem svoj ponos. Prišla sem do njega … Zdaj me vidi ranjeno, poraženo. Mene.
V tišini stisne mojo roko. Iskreno, tiho in nežno reče: »Oprosti.«
Samo sediva. Vsak v svojih mislih.
»Nisem vedel, da je tako. Samo poigrati sem se hotel. Nisi hotela več govoriti z mano, nisi odgovarjala na moja sporočila. Mimo mene si šla, kot da me ne poznaš … Rabil sem način, kako pridet do tebe. In ko sem prvič v hecu rekel, da si obsedena z menoj pred njo, sem dobil tvoje sporočilo. Odzvala si se. Tako sem nadaljeval. Le tako sva komunicirala. Nisem hotel …« Glas se mu zalomi. Čisto potiho doda: »In obljubim ti, tukaj sedaj, obljubim, da ne bom nikoli več rekel žal besede o tebi in proti tebi. Vedno, vedno te bom branil. Oprosti.«

——————————————————————————————————————————-
Zalostna punca
Takrat sem trpela in za trenutek verjela, da ni izhoda. Moja žalost, agonija neke najstnice. Imela sem le 16 let. Občutila sem, pa čeprav za kratek čas, kako je, če te zbadajo, če si tarča, na katero se lahko spravijo. In če sedaj pogledam nazaj, bi rekla, da sploh ni bilo nič hudega. Par pisemc, par zbadljivih pogledov, kakšen komentar ene punce iz razreda. Nič več. In vse skupaj je trajalo le mesec dni. Kaj je mesec dni sedaj? Nič. Takrat pa je bila to večnost. Takrat je bolelo, takrat je bila zame to najpomembnejša stvar na svetu. Takrat je bilo to moje življenje.

Zbadanje se je nato hitro končalo, kmalu ni bilo več hudo. V bistvu je postalo še boljše. Vrnila sem se jaz, močnejša kot prej. Moja najstniška leta so bila zelo lepa. Še vedno se je dogajalo kakšno rivarstvo med puncami, še vedno sem jokala zaradi “nesmiselnih” stvari, še vedno sem bila najstnica. Vendar verbalnega in psihičnega nasilja nisem nikoli več občutila. Bila sem srečna. Imela sem čudovite prijateljice, ki jih imam še danes. Ostali so mi prekrasni spomini na šolo, na žuranje in brezskrbno življenje. Vendar je nekje ostala senca tistih dni in je bila dovolj globoka, da me je ranila in zaznamovala.

Zakaj takšen uvod? Zakaj ta zgodba izpred toliko let? Zakaj se je želim vedno znova in znova spomniti?

Zato, ker me je spomnila, kako je biti najstnica. Kako je, ko se ti zazdi, da je ves svet proti tebi. Ko se počutiš samega in strtega. In predvsem zato, ker je takšnega in drugačnega nasilja tako zelo, zelo veliko in o njem sploh ne govorimo, se ga ne zavedamo in ga velikokrat spregledamo. Pred kratkim sem se pogovarjala z mamico, ki mi je povedala, kakšen pritisk doživlja njena 14 letna hči. Kako so pomembni še samo lajki na Facebooku in sledilci na Instagramu. Da je to merilo popularnosti in če ne dosegaš standardov, si potisnjen v kot in si ali nevidni duh razreda ali objekt, na katerega pljuvajo žaljivke, zbadajo in včasih tudi fizično obračunajo. Kako je lahko hitro vse narobe, ker te nekdo slika s telefonom v nepravi pozi, ker nisi potegnil trebuha noter, ker si se vsedel in se je lepo videl celulit, ker si zazehal in si na sliki res izpadel kot Micky Mouse z velikimi usti … A se zavedate kakšne majhne in vsakodnevne stvari so to in prav takšne nesmiselne stvari te lahko zaznamujejo, lahko postaneš žrtev “bulijev”.

Buliji (prevod iz ang. Bully – oseba, ki se na karšnkoli način nasilno vede do drugih) so prisotni povsod in otroci imajo dejanski, velik problem. Verbalnega, psihičnega in fizičnega nasilja je ogromno. To nasilje je prisotno tukaj, zdaj, in zato je čas, da na široko odpremo oči in se ga začnemo zavedati.

To pišem zaradi svojih otrok. Zaradi situacij v katerih se bodo znašli.

Kako bom vedela, da se kaj dogaja? Kako bom vedela, da trpijo? Da jih nekdo zbada. Da jih nekdo izsiljuje? Da jih je kdo udaril? Da se skrivajo? Ali pa celo obratno, da oni počnejo kaj takšnega komu drugemu? Da so oni buliji? Mi bodo povedali? Bom znala prepoznati njivo stisko? Jaz sem tudi svoji mamici rekla, da sem dobro, medtem pa je resnica plavala nekje globoko v mojem srcu, ki je bilo takrat ranjeno.

Strahov je veliko in ko tako razmišljam, si nekako ne morem dovoliti, da gre vse to mimo mene. Slišim kdaj kakšno pripombo: »Zdaj so še majhni, še ni te skrbi. Kje so še najstniška leta?« Pa je res temu tako. Že zdaj slišim za nasilje med otroki. Lara je že v vrtcu povedala, da je ena punčka drugi rekla, da je debela. Zdaj, v prvem razredu imajo težave, ker imajo fantka, ki zbada in tepe punce. Že zdaj! K sreči zdaj še drugače dojemajo. Zdaj še povedo. Zdaj še lahko ukrepamo. Kako bo, ko pride vrtiljak čustev in nemirnih najstniških hormonov? Ko začneš spoznavati sebe?

Jaz sem občutke svojih najstniških let že veliko pozabila. Skrbi, ki sem jih imela takrat, so mi kot odrasli osebi smešne, nepomembne, nesmiselne. Vendar moram sama sebe opomniti, da so takrat bile te skrbi pomembne. In ne samo to, takrat je to bil ves moj svet! Takrat je bilo to najpomembnejše! Moram se spomniti, kako je biti otrok, moram se spomniti, kako je biti najstnica. Moram to vedeti, da bom lahko pomagala svojim otrokom, če bodo kdaj v takšnem položaju, da bodo rabili pomoč.

Nekako mi vse to govorjenje in razmišljanje o bulijih ni in ni dalo miru. Šla sem na forume, da vidim, kaj porečejo starši na to temo. Kako se soočajo z vsem tem nasiljem. In na kaj sem naletela, najmanj na tri sporočila otrok, ki razmišljajo o samomoru, ker so tarča posmehov v šoli. Na ne vem koliko sporočil obupanih mam, ki sprašujejo in prosijo za pomoč, za svojega otroka, ki ga v šoli zbadajo, da smrdi, da je revež, da je butast, debel, da nima novih čevljev, da je kurba, da je peder, … Vse to in še več. To jih je le peščica. Kje so pa vsi tisti, ki tega ne povedo naglas? Kje so vsi tisti, ki to dnevno prenašajo in starši sploh ne vedo?

Ko to pišem, sem jezna, res jezna. Srce mi razbija, kar ne vem, kako se soočiti z vsem skupaj. Kako pomagati.

Vseeno pa mislim, da je potrebno začeti pri nas, starših. Da moramo biti osveščeni in zavedni, da se to dogaja, da se je dogajalo in da se bo dogajalo. Da se oblike nasilja spreminjajo, če je prej bilo le fizično in verbalno, je dandanes tudi socialno. Predstavljajte si sebe pri vaših šestnajstih. En dan ste prišli »napačno oblečeni in nepočesani«. Videla in zapomnila si je le peščica ljudi in kmalu je bilo pozabljeno. Danes pa je lahko objavljeno na internetu, danes ste tagani, danes ve cela šola in še izven nje, ker ste v resnici imeli samo slab dan.

Girl lonly
Ta problem je tako globok, tako močan, da vsega ne morem sploh zajeti v tale zapis. Zato sem se osredotočila raje na način, kaj narediti, ko se znajdemo v takšnem položaju.

                                                                                                                                                                                                                                                        Ozaveščenost, poznavanje problema in zavedanje, da se to dogaja. Vse se začne pri nas, starših. To se dogaja. Dogaja se lahko prav zdaj in to z našimi otroki. Naš otrok je lahko žrtev. Našega otroka lahko zdaj kdo zmerja, ga kliče smrdljivec, debeluh, grdavs, peder. Našemu otroku lahko kdo zdaj objavlja slike na Facebook, našega otroka lahko kdo zdaj javno poniža na Instagramu. Našega otroka lahko ravno zdaj kdo pretepa, ga sili v ponižujoče stvari ali ga izsiljuje … Vse to se lahko dogaja zdaj, v tem trenutku.                                                                                                                                                                                                                                                          Ali pa celo obratno, naš otrok lahko koga maltretira. Tudi na to moramo pomisliti. Ob tej misli se v meni takoj vklopi tisti drugi obrambni mehanizem, ki mi prigovarja; »moj pa ne«. Moji otroci namreč prihajajo iz ljubeče družine, kjer vidijo veliko topline in ljubezni, kjer so deležni vzgoje o dobrem, prijaznem in spoštljivem odnosu do drugih.                                                                                                                                                                                                                                                          Vendar si ne smem dovoliti, da me čustva prevzamejo. Tudi te možnosti se morem zavedati, ker je tudi moj otrok v vrtcu že nekoga ugriznil. Tudi moj otrok udari. Tudi moj otrok reče slabe stvari. Spomnim se primera, ko je Lara pri svojih 4 letih rekla: »z njo pa se ne bom igrala, ker mi ni lepa.« To je bila zame velika klofuta, ki me je pretresla, resnično pretresla. Po eni strani sem si mislila, saj ne ve točno kaj govori, saj ima komaj štiri leta, no. Vendar si nisem dovolila, da ostane na tem. Da ljudi sodi po lepoti, videzu. Šla na internet in poiskala lepe ljudi, kot so čarovnica iz Sneguljčice, mačeha iz zgodbice o sirotah in poiskala sem zamazano Pepelko, zamazane otroke, jih sprintala in ji pokazala fotografije. Rekla sem ji; »Sedaj pa mi kdo pokaži, kdo je lep in s kom bi se igrala.« Nato pa sem začela. Razlagala sem ji zgodbe o teh lepih ljudeh, kakšni so v resnici in kako znajo biti hudobni, kakšno umazano in grdo srce imajo. Enako sem razložila v obratno smer. In potem sem jo še enkrat vprašala, s kom bi se igrala? Odogovor je seveda očiten. To sem ponavljala, dan za dnem, izmišljevala sem si zgodbice, kjer zmaga poštenje, resnica in dobrota in ne videz. Dokler nisem bila sama pri sebi pomirjena, da je dojela.                                                                                                                                                                                                                                                          Pogovor in druženje. Predvsem pa se naučiti prisluhniti otroku, tudi kadar ne govori. Potrebno je poiskati način, kako odpreti to knjigo, popisano s čustvi, strahovi in upanjem. Otrok potrebuje občutek, da nam lahko zaupa, da ga ne obsojamo in da v nas poišče zaveznika. Pri nas so magični večeri, tik pred spanjem, ko se vse umiri, nežna svetloba prijetno osvetli sobico in postane soba miren zaliv za stresanje čustev. Ko si vzmameva ekstra 10 min za pogovor, se odprejo. Takrat ni čas za vzgojo, ni čas za naše pametovanje. Takrat govorijo, predvsem Lara.  In že pri njenih 6 letih sem slišala od nje stavke: »me je strah povedati.« Čeprav ji vedno znova povem, da mi lahko pove vse na svetu. Vendo znova ji povem, da jo imam rada in da jo bom vedno imela rada, ne glede na vse. Vedno znova ji povem, da naj bo kar koli na svetu, še tako hudo, da sva vedno ob njej in jo bova vedno podpirala. Vedno znova ji razložim, da če sem kdaj huda nanjo, če dobi kazen, ne pomeni, da jo imam manj rada, le še bolj. In vedno znova slišim stavek: »strah me je povedati, tega ne bi povedala, nočem o tem govoriti.« In tega me je groza. Zvečer pa, kot da se nekaj spremeni, takrat se odpre in govori, razlaga in pove stvari, za katere vem, da jih drugače ne bi slišala. In prav tako Gal, ko ga dajem spančkat, čveka, mi razlaga o vrtcu, o igračkah in risankah. In ga pustim. To je začetek.                                                                                                                                                                                                                                                           Odkrijte najstnika v sebi. Poglejte forume, poglejta socilalna omrežja, bodite IN. Začutite in se spomnite, kaj se je vse dogajalo v naših ponorelih glavah. Poglejte kakšen najstniški film ali nadaljevanko, da vas popelje nazaj, da začutite to, kar čutijo naši otroci. Lahko vam priporočam super nadaljevanko, ki me je pretresla; 13 Reasons Why.Zgodba govori o punci, ki v srednji šoli naredi samomor in nas popelje skozi dogodke njenega življenja, do spoznanja vzroka njene smrti.                                                                                                                                                                                                                                                            Pred kratkim pa sem si s podobnim razlogom ogledala Sierra Burgess Is a Loser, lahkoten najstniški film, kjer se nepopularna punca srečuje z zbadanjem, prvo ljubeznijo, nesamozavestjo ter spletom okoliščin, kjer se popularnost in »zgube« združijo. Res sta mi veliko dala, ker nisem gledala kot samo še ena nadaljevanka in kot samo še en film, ampak kot mama, katere se je zgodba dotaknila in v meni prebudila spomine, zato res priporočam, da si ju ogledate.                                                                                                                                                                                                                                                         Pokažite otroku svet. Ko sem razmišljala, kaj narediti, da zares pomagam svojemu otroku, ko se že znajde v takšni situaciji, sem na um dobila 1000 in 1 idejo, kako ukrepati v šoli, pozvati učitelje, ravnateljico, socialne delavce, starše otroka, ki izvaja nasilje … če bi bilo treba, tudi medije … Kako pa zares pomagati mojemu otroku? Mi lahko rešujemo stvari, kar je prav, vendar to se v veliki meri ne konča na hitro. Otrok pa ves ta čas trpi. Kaj narediti?                                                                                                                                                                                                                                                            Svojega otroka bi vzela iz šole, za teden, dva ali tri – kolikor je pač potrebno (medtem ko se stvari urejajo v šoli, s starši, itd.) in če bi le bila možnost, bi skupaj šli na počitnice ali k babici ali k teti ali … Vstran od vsakodnevne rutine, stran od vsakodnevnega življenja. Da se lahko otrok umakne iz problematičnega okolja, da vsaj malo popusti stiska, ki jo čuti.Da lahko pokažem, da življenje ni samo znotraj teh okvirov, ki jih pozna. Da obstaja veliko več. Da je ogromno možnosti, da je svet širši kot šola in dom. Da so stvari, na katere včasih v našem ritmu življenja pozabimo in jih imamo za samoumevne, večje, kot mislimo. Da se odmakne od problemov, skrbi in žalosti in da začuti, kaj vse življenje lahko ponudi. Da začuti, moj otrok, da je ljubljen in da v resnici šteje samo to!                                                                                                                                                                                                                                                        

Vtipkajte vaš komentar