Ko ati postane mama!

Po moji operaciji (več o tem si lahko preberete tukaj), sem bila prisiljena na počitek in obsojana na ne dvigovanje uteži. Pod to se šteje, vse kar je težje od šalice polne kave. Kaj pa zdaj?

Doma imam otroke in od tega še vsaj en ni (slab mesec nazaj) hodil. No, zdaj hodi. Sicer kot kakšen raček, ki mu na vsaka 2 metra nekdo nesramno odreže tla pod nogami ali skoplje luknjo natanko pred njim (še dobro, da ima plenice), ampak hodi. Ponosna mama.

Tako je večji del nalog, ki sem jih prej jaz ali pa, ki sva jih deljeno opravljala, prevzel mož. Očka svojih otrok. Šele zdaj sem ugotovila, kako je življenje lažje, če se vse tako lepo porazdeli. In ne, ne krivim njega, da bi lahko več pomagal. Ker to nikoli ni bila težava. Problem je bil v meni, ker sem sama prevzela ogromno stvari nase, češ, saj ti ne boš mogel, daj, bom jaz.

Zakaj? Recimo zato, ker sem ga poslala v omaro po Galovo spodnjo majčko.
“Katero omaro? A takoj?”
Ne, ne takoj. Ker se imamo fino fajn, ko brišem in poskušam obleči 2 letnika, ki bi prav veselo rad pobegnil in delal mokre stopinje po parketu. Ob enem pa opazujem Naja, ki si sumljivo ogleduje mojo kremo in kličem na pomoč vesolje, “samo naj je ne poje, samo naj je ne poje.”
On pa še vedno stoji in tuhta o kakšni omari neki govorim.
“Ja v Galovo omaro, v njegovi sobi je,” ki si jo mimogrede, dragi moj, ti pripeljal iz trgovine (no, izbrala sem jo seveda jaz), jo sestavil in postavil na svoje mesto. Točno to omaro.

V odgovor dobim široko razprte oči in nedokončan stavek na ustih. Si že predstavljam, da je verjetno ravnokar ugotovil, da nimajo otroci oblačil na Marsu in vse tiste pripravljene obleke na previjalni mizi verjetno ne dostavijo zeleni možiclji.
“Hja, kje pa v omari? A to misliš tisto ta veliko?”
Po globokem vdihu: ”pusti, bom jaz. Daj ti raje pripravi flaško za Naja.”

In kaj sem naredila? Prevzela še eno nalogo. In še eno in eno. Preprosto sama raje naredim, da je hitreje in prav. Ja prav! Če sem iskrena in čeprav težko priznam, bom priznala, ravno ta prav, je moj največja težava. Pač preprosto imam jaz prav. Jaz znam povedati, katera je prava pižama, katera je prava risanka, kaj je prava večerja …

In ko me ni doma in če se kdaj zgodi, da mi ne uspe vse pripraviti zanje, da bo prav, se znajdejo. OMG, zmorejo! In to zelo dobro.

Evo, tudi pri nas je napočil trenutek, da sem morala predati zadeve v druge roke. Sicer sem iz kavča še vedno lahko komandirala in nadzirala, da bo vse prav. A delo je opravil moj mož. Predvsem je prevzel skrb za Naja, saj ga je potrebno previjati, hraniti, nositi, dvigovati, dajati v posteljico in iz nje, dajati v avto in iz njega, ga loviti in se igrati z njim … Vse to je sicer že prej počel, vendar ne v tolikšni meri in ne vsega vsak dan.

Kaj se je zgodilo? Poleg tega, da odlično opravlja svoje delo in je spoznal vse omare v naši hiši (mnde so že na “ti”), postal je mama. Naj se ga je oklenil in ves čas stopical za njim (tudi na wc). Ko je šel ati iz prostora, je jokal. Ko se je udaril, je hotel k atiju. Mama je postala rezerva, jaz sem postala ati. 🙂

 

Sicer sem se ob tem parkat razjoka … A o tem kdaj drugič. Sem pa vseeno vesela in ponosna, da vem, da je tako lepo poskrbljeno za moje sončke, tudi ko mene ni ali pa sem priklopljena na kavč. Včasih ne moreš imeti vsega prav, tu in tam ima lahko svoj prav tudi ati, ampak res samo tu in tam. 🙂

Vtipkajte vaš komentar