»A tri imaš?«

»A tri imaš?«

Točno to je vprašanje, ki me spremlja, kamor koli grem sama z otroki. In kako ga rada slišim, ko se odpravim v trgovino in v nakupovalni voziček spravljam desetmesečnega fantka, ki žveči vrvico mojega puloverja in mi da glasno, zelo glasno vedeti, da moram ostati sklonjena, saj je trenutno to njegova najljubša igrača in boljše zame, da jo ima v svojem dosegu. Medtem z drugo roko poskušam na mestu zadržati dvoletnika, ki bi si rad odšel malo od bližje ogledat velik rdeč tovornjak na drugi strani ceste. Hkrati  poslušam tudi razlago svoje 6 letne hčerke, zakaj je Bloom boljša od Stelle. In ko že začnem razmišljati, kdaj sem zgrešila, da so v vrtcu dobili novi sošolki, in kaj je s temi super močmi, me nežno po rami potreplja prijazna gospa, ki potrpežljivo čaka, da razporedim vse otroke v in ob nakupovalni voziček ter me vpraša: »A tri imate?«

Nasmehnem se in pritrdim. Pojasnim, da so res vsi moji in hkrati uspem razložiti, da se tretji ni ponesrečil (draga gospa, jaz mislim, da se je prav lepo posrečil). Gospa ima očitno dovolj časa in me povpraša še po njihovih imenih, starosti, zdravju in mojem počutju.

In ko se končno odpravim naprej in razmišljam, da ne smem spet pozabiti kupiti zobne paste in zraven že stotič pojasnjujem, da v trgovini ni tovornjakov in končno dojamem, da sta Bloom in Stella junakinji iz risanke, se oglasi šarmanten gospod z brki, ki bi mu jih zavidal celo Filip Flisar: »Gospa, če jih nimate dovolj, se prostovoljno javim, da vam jaz naredim še kakšnega.« (Hvala zelo ste prijazni, vaša žena pa je verjetno zelo zadovoljna gospa).

In ko se borim s polnim vozičkom “fasunge” in otrok, še poslušam razne komentarje, kot so:
»Vam pa res ni dolgčas.
A bo šlo?
O lepo, kar tri.
Je treba delati na mladini.”
In vprašanja ter že slišani komentarji se nekje do blagajne vsaj še enkrat ponovijo:
“A kar tri imate?
So vsi vaši?
Ste pa pogumni.”

A bejž no, kaj mamica z enim otročkom ni pogumna? In če so trije, je res samo zato, ker se tretji ponesreči? In ja, vsi so moji. Včasih še imam kakšnega zraven, ko hči pripelje prijateljice. Ne, ni mi dolgčas. In veste, tudi prej mi ni bilo dolgčas, ko sem imela samo enega otroka. Počutje pa je tudi dobro.

Kaj šele potem doživljajo mamice z več otroki? Nekako je pravilo, da se držimo standardov, ki pravijo, da so družina: ati, mami in 2 otroka (popolno, če sta po vrhu še par). Ko imaš enega otroka, vsi čakajo o novici, da je že drugi na poti. Ko sta dva, je množica pomirjena in zadovoljna. Ko pa presežeš magično dve, spet razburiš duhove in takrat je treba natančno pojasniti, zakaj si to naredil in zmotil splošni red.

In za vse, ki jih zanima, imeti tri otroke je naporno in je izziv – ampak je sladek in srečen. Res je, da sem včasih na smrt utrujena in spet drugič prekipevam od energije. Da imam čez dan polno glavo vsega in je tuš moja oaza miru, zvečer pa se umirim, ko pogledam speče obrazke in me kar dviguje od ponosa, da so moji. Da me skrbi, ko so bolni, da jih pokrijem, ko jih zebe, da jih stisnem, ko to potrebujejo (in tudi, ko ne potrebujejo), da se smejim, pojem in jočem z njimi. Da jim skuham, se igram z njimi, jih peljem na izlet in jih kaznujem ter jim postavljam meje.

Res počnem kaj drugačnega kot mamica z enim, dvema, štirimi ali desetimi otroki?

In z veseljem vedno vsakemu odgovorim na vprašanje: “Ja, tri imam.”

2 Komentarji

  • AvtorAna
    Objavil May 7, 2018 9:47 pop 0Likes

    Pozor: pozabila si.. perfektna družina je: oče, mati , fantek prvorojenec, punčka, .. pes, jasno pudel ali zlati prinašalec, en maček (če jih je več, spet dobivaš podobna vprašanja – a se je pritepel) pa vw za vso množico in letni dopust vedno v istem kraju na hrvaški obali vedno v istem apartmaju. 🙂

    • Avtordolores
      Objavil May 9, 2018 9:17 pop 0Likes

      Ha, točno nekako takole ja 🙂

Vtipkajte vaš komentar